Glineni kipci

admin — Thu, 05 Nov 2009 15:23:41 +0000

Marjeta Simonič je kiparka. Kiparka, ki sama išče svojo umetniško pot in spoznava lepote in meje ustvarjanja.
Ustvarja v glini – zemlji, ki omogoča naše bivanje in življenje. Vedno znova najde navdih v njej, iz nje črpa moč za ustvarjanje podob, ki jim želi vdahniti življenje.
Glina je tisti naravni material, ki so ga ljudje uporabljali že od pradavnine dalje. Je material, ki je že stoletja v vseh obdobjih navdihoval umetnike in izpod njihovih rok so nastali predmeti za vsakdanjo rabo in umetniški predmeti.
Kiparko navdihuje predvsem preteklost, pred našimi očmi ponovno oživijo in zaživijo podobe kmečkega življenja. Upodablja prizore, običaje in motive, ki so danes že skoraj pozabljeni in ki jih je s svojimi upodobitvami tenkočutno oživela. Upodoblja motive iz svoje preteklosti na tako subtilen način, da skozi njene kipe oživijo spomini na naše dedke in babice, na naše prednike. Zdi se, kot da bi listali njihove porumenele albume s starimi fotografijami.
Upodablja tako najpomembnejše dogodke v življenju – od rojstva do smrti, kot tudi prizore iz vsakodnevnega življenja. Človek je prikazan v vseh obdobjih svojega življenja. Prizori in posamezne osebe so iz tedanjega časa, kar nakazuje njihova noša in kar dopolnjujejo atributi.
Liki so upodobljeni realistično in plastično, prikazani so detajli, čeprav kiparka včasih kot konstrast nekatere partije kipov stilizira; kljub realizmu kipi nosijo v sebi vedno nek globji pomen in simboliko. Poudarjeni so predvsem obrazi in tudi roke; na obrazih se zrcali vsa paleta čustev in razpoloženj, roke dopolnujujejo in poudarjajo to razpoloženje z gestami.
Kiparski opus na pričujoči razstavi je kiparka razdelila v tri sklope. Prva tema je družina in otroci, druga je druženje in vsakdanji dogodki, tretja pa delo in opravila.
Prikazani družinski in otroški motivi prikazujejo vsakdanje družinsko življenje, vidna in berljiva je povezanost družine, občutek ljubezni, sreče, spoštovanja med različnimi generacijami in tedanje družinske vrednote.
V družinskih prizorih je oče ponavadi prikazan kot glava družine, mati, obdana z otroki pa je tisti pravi center oziroma srce družine – to vidimo v pogledih in gestah matere in otrok. V tihih in nežnih prizorih matere z otrokom se občuti brezpogojna ljubezen med materjo in otrokom. Upodobitve danes že skoraj pozabljenih otroških iger nam kažejo igrivost, radovednost, zvedavost in razigranost, ki se zrcali na otroških obrazih.
Motiv družine najbolje predstavljajo upodobitve »Kmečka družina«, »Jutranji prizor« in »Stara slika«, motiv matere z otrokom predvsem »Sreča v naročju« ter otroško igro »Gremo, hitreje!« in »Bibaleze.si«.
V drugem sklopu so predstavljeni motivi druženja in vsakdanji dogodki. Temo izjemno dobro predstavljajo kipi »Srečno, teta Liza«, »Zazrt v prihodnost« in »Zamišljena«. Upodobitev »Srečno, teta Liza« prikazuje staro zgrbljeno ženico v nežnem objemu nečakinje. Sprva se nam zdi le realistično upodobljen motiv poslavljanja, nato nas presune spoznanje, da to ni navadno slovo, teta morda odhaja za vedno, se poslavlja od nečakine in od življenja. Kipa »Zazrt v prihodnost« in »Zamišljena« prikazujeta starca in starko v kmečkih nošah. On sedi, roka s pipo mu je omahnila v naročje, njegov pogled je odtaval v prihodnost. Sedeča starka si podpira glavo z roko, njen pogled pa je izgubljen v preteklosti.
Zadnji sklop predstavlja delo in vsakdanja – danes že skoraj pozabljena – kmečka opravila. Kaže se tesna povezanost človeka kmeta z naravo in zemljo. Upodobljena je predanost delu, čutimo trdo življenje kmečkega vsakdana.
Izstopajo motivi »Delo kliče«, kjer vidimo moža in ženo, ki v zgodnjem jutru odhajata na polje – ona v rokah nosi cajno s skromno malico, on drži v rokah vrč s pijačo; »Pozabljeni čevljar«, ki simbolizira pozabljeno obrt, upodobitev »Moja zadnja brenta«, ki prikazuje starko, ki žalostna čuti, da je to njena zadnja trgatev ter »Darovi narave« – simbolična podoba rodovitnosti, ki nam jo kiparka predstavi v podobi mlade žene, katere predpasnik se šibi pod težo darov narave.
Motiv »Pograbili smo« prikazuje tudi prijetnejše trenutke odmor med delom in zadovoljstvo nad opravljeni delom, ki se kaže v pogledu med očetom in materjo.
Nina Nahtigal, univ.dipl.um.zgod.